Leta so minila od konca vojne, a Mostar je še vedno razdeljen. Etnični spori med hrvaško in bošnjaško stranjo so še vedno živi. Vsi simboli nekdanje enotnosti so izginili, razen večetničnega nogometnega kluba Velež, kjer Bošnjak Mensud Duraković trenira mladinske ekipe. Zaradi svoje starosti se otroci ne spominjajo vojne, a se sporom ne morejo izogniti. V srednji šoli, ki jo obiskuje Mensudov sin Dženen, so recimo Bošnjaki in Hrvati v različnih razredih. “Oni se učijo zgodovine Republike Hrvaške, medtem ko se mi učimo zgodovino BIH,” pojasnjuje Dženen. Trener Duraković poskuša svoje igralce več naučiti druge o drugih, tako da organizira mešane nogometne turnirje in poskrbi, da vse teče gladko. Na žalost je realnost drugačna: na vsaki tekmi mora biti prisotna policija in huligani sejejo sovraštvo s svojimi slogani. Režiserka Claudia Tosi je očetu in sinu sledila štiri leta, v katerih sta se nenehno izmenjevala upanje in razočarjanje nenehno.

Claudia Tosi je bila rojena leta 1970 v Modeni v Italiji. Študirala je filozofijo.

“Želela sem posneti film o Mostarju, mestu, ki ga sama nisem poznala in ki se ga je moja najboljša prijateljica pred naraščajočim nacionalizmom in vojno spominjala kot veselega večkulturnega okolja. Potem je bilo mesto razdeljeno na dva dela, postalo je zastrupljeno. Skušala sem najti sledi starega mesta, če je kaj ostalo od časov, ko je bil Mostar mesto vseh prebivalcev.”

2009 Intl Documentary Film Festival Amsterdam, 2009 Sarajevo

2004 Private Fragments of Bosnia